Metalurška dejavnost v zgodnji bronasti dobi na gradini Pod pri Bugojnu

Sažetak

V goratem osrčju Bosne z bogatimi rudnimi bogastvi in ob eni izmed glavnih prometnih žil, ki povezuje Karpatsko kotlino oz. Panonsko nižino z Jadranskim morjem – v dolini reke Vrbas, je bila locirana prazgodovinska naselbina na Podu pri Bugojnu (Sl. 1, 1). Gradina, ki s svojo dominantno lego vizualno obvladuje dolino reke Vrbas v dolžini več kot 10 km tako nizvodno kot vzvodno ter ima hkrati pregled nad okoliškimi planinskimi masivi in prelazi, leži prav na mestu, kjer se komunikacija proti Jadranu razcepi, saj se ena pot nadaljuje vzdolž reke Vrbasa in nato preko prelaza čez Makljen v dolino reke Rame in od tod dalje do doline reke Neretve, medtem ko druga prečka Kupreška vrata in se nadaljuje preko Kupreškega, Duvanjskega in Imotskega polja prav tako v smeri doline Neretve, ali pa preko Livanjskega in Sinjskega polja v smeri proti Splitu oz. srednji Dalmaciji.
Gradina Pod pri Bugojnu, ki je bila poseljena bolj ali manj kontinuirano od eneolitskega obdobja do vključno železne dobe, sodi med najbolje raziskana prazgodovinska arheološka najdišča v Bosni in Hercegovini. Arheološka izkopavanja, ki so potekala od 1958 do 1983 s strani Zemaljskega muzeja v Sarajevu, je vodil Borivoj Čović, vrhunski strokovnjak in najboljši poznavalec prazgodovine na Balkanskem polotoku svojega časa. Čović je o svojih izkopavanjih sproti poročal, predvsem v osrednjem jugoslovanskem strokovnem glasilu, kot je bil Arheološki pregled in v Glasniku Zemaljskega muzeja, pa tudi na različnih strokovnih srečanjih in kongresih tako v domovini kot tudi v tujini. V četrtem zvezku Praistorije jugoslovenskih zemalja pa je podal sintetični pregled izsledkov raziskav na Podu pri Bugojnu, ki so mu služile za osnovo orisa kulturnih fenomenov bronaste in železne dobe na zahodnem Balkanu. Zaradi izbruha nesmiselne in katastrofalne državljanske vojne, ki je pripeljala do tragičnega razpada Jugoslavije, žal ni uspel dokončati v več zvezkih načrtovane monografske objave svojih izkopavanj na gradini Pod, razen prvega zvezka, ki je posvečen naselbini iz zgodnje bronaste dobe. Žal njegovi nasledniki in naslednice v Zemaljskem muzeju niso zmogli, da bi na osnovi že obstoječih Čovićevih rokopisov in dokumentacije dokončali njegovo epohalno raziskovalno delo ter objavili še naslednji zvezek oz. zvezke o Podu pri Bugojnu. Izjemo predstavlja Mario Gavranović, ki je v okviru svojega magistrskega in doktorskega dela podal osnovni pregled raziskovanj, a se je pri svojih raziskavah posvetil obdobju pozne bronaste in starejše železne dobe na Podu pri Bugojnu, kar mu je bilo izhodišče za proučevanje širšega območja zahodne Bosne – porečij Vrbasa, Sane in Bosne.
V našem prispevku želimo opozoriti na nekaj najdb iz zgodnje bronaste dobe, za katere menimo, da predstavljajo jasne indikatorje za metalurško-livarsko delavnico na gradini Pod. Gre za keramične valjaste predmete, ki jih je Čović opredeli kot drastično poenostavljene antropomorfne idole (Sl. 2, 1-3). Glede na analogije iz prazgodovinske naselbine Feudvar pri Mošorinu v Vojvodini, in sicer iz njene faze, datirane prav tako v čas zgodnje bronaste dobe, pa ni dvoma, da le-ti predmeti niso bili zagonetni idoli, temveč glinasti zatiči, ki so služili kot livarski pripomočki pri izdelavi bronastih predmetov.
V Feudvaru so pod vodstvom Bernharda Hänsela in Predraga Medovića v letih med 1986 in 1990 potekala velikopotezna arheološka izkopavanja utrjene naselbine in topografske ter manjše sondažne raziskave njene širše okolice. Naselbina na robu visokega Titelskega platoja se je dvigovala nad mogočno reko Tiso in obdajajočo prostrano ravnino, pogled z nje se je širil v nedogled. Takšna lega ji je dajala pečat osrednje naselbine in hkrati pomembnega komunikacijskega stičišča ob glavnih žilah Karpatskega bazena – Tise in Donave, katerih sotočje je v neposredni bližini, južno od današnjega kraja Titel (Sl. 1, 2). Žal so bila arheološka izkopavanja zaradi srbske vojaške agresije in razpada Jugoslavije prekinjena in so ostala nedokončana, zaradi česar tudi še niso v celoti objavljena. Naselbina Feudvar je bila podobno kot gradina Pod pri Bugojnu poseljena skozi zelo dolgo časovno obdobje, od eneolitika pa vse do mlajše železne dobe oz. sarmatskega obdobja. Za našo razpravo pa je pomembno epohalno odkritje iz zgodnje bronaste dobe, namreč metalurške delavnice. Le-ta se je nahajala tako rekoč sredi naselbine, ki jo odlikujejo v pravilnem rastru razporejene stanovanjske stavbe dokaj enakih velikosti in ozke uličice, le stavba delavnice je bila nekoliko manjša od ostalih (Sl. 3). Čeprav se je razlikovala od drugih, pa ni bistveno odstopala od uličnega rastra, kajti pred njenim pročeljem kot tudi za njeno zadnjo stranjo je obstajal prazen prostor, s čemer se je povečal razmak do naslednjih stanovanjskih enot. Na ta način je bila delavnica na obeh straneh obdana z manjšim dvoriščem, kjer so se odvijale metalurške dejavnosti, a hkrati bi lahko razumeli prostorski odmik od sosednjih stavb tudi kot premišljen varnostni ukrep zaradi uporabe ognja pri livarskih delih in nevarnosti preskoka iskre na sosednje objekte. V delavnici in tudi okoli nje je bilo odkritih mnogo ostankov različnih orodij in livarskih pripomočkov, kar kaže, da je v Feudvaru deloval metalurg-specialist, opremljen z bogatim in raznolikim repertoarjem orodja, torej ponudbo širokega spektra izdelkov. Posedoval je modele – patrice za kalupe ter kalupe za različne načine izdelave bronastih predmetov (enodelne, dvodelne oz. večdelne kalupe (mehrschalige Gußformen) in kalupe tako imenovanih izgubljenih oblik (Gußtechnik der “verlorenen Form”)). Glede na ohranjenost oblik kalupov se kaže, da je izdeloval različne vrste bronastih izdelkov, kot so orožje (sulice, sekire, bodala), orodje (noži/srpi, dleta, šila), nakit (narebrene zapestnice) itd. Poleg kalupov pa so bili najdeni tudi livarski lončki in ostanki bronastih kapljic od vlivanja pri visokih temperaturah ter zelo velika zbirka različno velikih glinastih zatičev (Sl. 4). Le-ti so služili pri vlivanju za izvotljene dele bronastih predmetov, kot so n.pr. tulci suličnih osti, tulasta dleta, tulaste in uhate sekire ipd. Za dodelavo bronastih predmetov, kot je n.pr. brušenje livarskih šivov ipd., pa so služile kamnite plošče in brusni kamni, na katerih so se v risih in vrezih ohranili še sledovi kovine. Delavnica je datirana v srednjo fazo zgodnjebronastodobne naselbine, ki je pripisana Vatinski kulturi, t.j. bronasti dobi Bd A2-B1 (v smislu Reineckejevega kronološkega sistema) oz. zgodnje podonavski stopnji FD III-MD II (v smislu Hänselovega kronološkega sistema), kar odgovarja približno času med 1900-1500 pr.n.št.
Glineni zatiči iz metalurške delavnice v Feudvaru so torej povsem enaki primerkom iz Poda pri Bugojnu (primerjaj Sl. 2, 1-3. 4) in so jim tudi sočasni, zato ni dvoma, da gre za njihovo identično namembnost in uporabo. Žal iz objave ni razvidno, kje v gradini Pod so bili zatiči najdeni, zato mesto metalurške dejavnosti na Podu ni možno natančno locirati. Vendar pa je iz objavljenih tlorisov izkopanih površin z vrisanimi stojkami za nosilne stebre konstrukcij stavb možno sklepati, da so bile tudi tu stavbe razporejene razmeroma pravilno v vrstah in da so med njimi obstajali večji ali manjši prazni prostori in pa uličice/poti, kar nekoliko spominja na ureditev naselja v Feudvaru. Podobno kot metalurška delavnica v Feudvaru odstopa med stavbami na Podu objekt pravilnega pravokotnega tlorisa, velikosti približno 5,20 x 4m, z dobro ohranjenim ognjiščem, obloženim s kamni (Sl. 5), katerega bi morda lahko prav zaradi tako posebno grajenega ognjišča povezali z metalurško dejavnostjo. Poleg pravkar predstavljenih glinenih zatičev na Podu ni bilo odkritih drugih metalurških pripomočkov z izjemo fragmentov talilnih lončkov s tutuli na dnu (Sl. 2, 4), kot jih omenja že Čović. Takšni so znani tudi z drugih bronastodobnih najdišč v Bosni, kjer jih povezujejo s taljenjem kovine.
Zdi se nam omembe vredno opozoriti na nekaj keramičnih posod iz zgodnjebronastodobne faze na gradini Pod, ki kažejo na povezave s severno ležečimi kraji v panonskem prostoru. Najdenih je bilo kar nekaj fragmentov posod – vrčev ali amforic, ki jih lahko primerjamo s tipičnimi oblikami posod Vatinske kulture, kar podpira predstavljene povezave in podobnosti glede metalurškega znanja in dejavnosti. S Poda pa izvira tudi nekaj primerkov tako imenovane pramenaste oz. licenske keramike (Litzenkeramik), ki jo lahko povežemo z omenjeno komunikacijsko žilo med Panonijo in Jadranom, saj je na eni strani zastopana tudi na gradinah Posuške skupine v Hercegovini in sosednji Dalmaciji, kot n.pr. v Sovičih ob Imotskem polju, na drugi strani pa ima najbližje primerjave v Slavoniji, n.pr. na naselbini Alilovci Lipje v Požeški kotlini. Vendar pa je bila licenska keramika razširjena na mnogo širšem območju Panonske nižine vse do obronkov vzhodnih Alp, od Ljubljanskega barja preko Prekmurja pa do Gradiščanske, Spodnje Avstrije in južne Slovaške. Prav zaradi tako široke razširjenosti pa obstajajo tudi različni lokalne skupine, predvsem glede na izvedbo ornamentike. Pomenljivo se zdi, da povezuje Ana Kruh, ki je na novo obdelala fenomen licenske keramike na celotnem področju njene razširjenosti, primerke posod, še posebej eno izmed skled iz Poda pri Bugojnu s svojo drugo skupino pramenaste oz. licenske keramike, ki pa je značilna predvsem za področje severozahodne Panonske nižine, zlasti za najdišča v vzhodnih predelih današnje Avstrije. Gradina Pod je bila torej povezana v komunikacijsko mrežo, ki je segala od Jadrana pa vse do vzhodnih Alp in srednjega Podonavja, pri čemer je morda vzroke za te povezave iskati prav v rudnem bogastvu bosanskega rudogorja, v trgovini s surovinami bakra ter v metalurškem znanju in dejavnostih.
Kot so prikazali v svojih študijah o metalurgiji na zahodnem Balkanu, še posebej v Bosni, Aleksander Durman in Borivoj Čović, pred nedavnim pa tudi Mario Gavranović, se številna rudišča bakra, bakra-antimona in bakra-arzena nahajajo prav na območju severozahodne in osrednje Bosne. Žal je sledov, ki bi neposredno dokazovali rudarjenje v prazgodovini zelo malo. Med njimi so gotovo omembe vredna najdišča rudarskih jam v Mračaju in Maškari, obe na območju gornjega toka reke Vrbas ter v Slatini na Rami (Sl. 1, 6-7), ki pa so glede na ohranjene najdbe datirane v pozno bronasto dobo, čeprav ni izključeno, da se je tam rudarilo tudi že prej. Najdbe bakrenih in bronastih predmetov pa so seveda mnogo starejše. Med najstarejše bakrene predmete sodijo najdbe iz naselbine v Gornji Tuzli, stratum III, ki je datiran že v čas Vinčanske kulture. Razmah bakrenih izdelkov v Bosni, zlasti težkega orodja, kot so različni tipi sekir, je značilen za čas Vučedolske kulture. Kot je pokazal Čović na osnovi Stuttgartskih spektralnih metalnih analiz (SAM), so bili le-ti predmeti izdelani iz različnih vrst bakra (samorodnega bakra, oksidnih, karbonatnih in sulfidnih rud), kar kaže na različna rudišča, ki pa jih potencialno vendarle lahko iščemo v Bosni, čeprav novejše kemijske in izotopske analize bakrenih in bronastih artefaktov še niso dale rezultatov s konkretnim odgovorom. To velja tudi za bronaste predmete iz pozne bronaste dobe. V pozni bronasti dobi je namreč metalurška dejavnost v Bosni doživela izreden razcvet in svoj višek, kar ne kažejo le izredno številni in kvalitetni bronasti izdelki nedvomno lokalne izdelave, temveč tudi pogoste najdbe bronastih kalupov in drugih livarskih pripomočkov, tudi glinastih zatičev (Sl. 6) iz številnih arheoloških najdišč, tudi iz Poda pri Bugojnu. Pri tem se nam zdi indikativen Čovićev zemljevid s kartiranimi naselbinami iz tega obdobja, v katerih so bili odkriti sledovi livarskih dejavnosti. Iz njega je razvidno, da je bila metalurška dejavnost vezana predvsem na območje zahodne Bosne, t.j. od Pounja do doline reke Vrbas in reke Rame (Sl. 7), kar posredno govori za to, da so črpali bakrovo rudo iz bližnjih rudišč. Čeprav je v teku nov projekt arheometričnih analiz bronastih predmetov pozne bronaste dobe iz Bosne, pa dosedanje objave kažejo, da kemijske raziskave še tavajo v neznankah.
Naj zaključimo z naslednjo ugotovitvijo: na gradini Pod pri Bugojnu se je v zgodnji bronasti dobi odvijala metalurška dejavnost. Pomenljivo se zdi, da leži v neposredni bližini bakrovih rudišč in omenjenih prazgodovinskih rudarskih jam ob zgornjem toku reke Vrbas (Sl. 1). Pomembnost naselbine na Podu torej ni obstajala le v njeni strateški legi ob glavni prometni žili vzdolž Vrbasa in na stičišču oz. ob razkrižju poti proti Jadranu ali obratno, temveč gre za osrednjo naselbino, katere vlogo v širšem prostoru opredeljujejo tudi metalurške dejavnosti. Livarska delavnica, ki je morala biti podobna tisti v Feudvaru pri Mošorinu, verjetno s svojimi izdelki ni zadovoljevala le potrebe prebivalcev gradine kot take, temveč neko širše področje. Vendar pa radij njenega delovanja zaradi skromnih najdb bronastih predmetov iz zgodnje bronaste dobe na območju Bosne in v njenem sosedstvu ostaja še neopredeljen. Naj bo pričujoč članek vzpodbuda za nadaljnje arheološke raziskave metalurgije in rudarstva v tej na rudah bogati deželi.